Leon Slak
Povzetek
Prispevek obsega področje sukcesije (nasledstva) držav, s poudarkom na področju nasledstva dolgov, ki je pogosto sporno. Pri sukcesiji se odvija zamenjava ene države z drugo glede vzpostavitve suverenosti na določenem teritoriju, zato je nasledstvo "teritorialna" kategorija.
Pravo nasledstva držav je del mednarodnega prava; to pa je dispozitivne narave, kar pomeni, da je prvenstveno stvar dogovorov, vendar le, če so dogovori mogoči. Če sporazuma ni, veljajo pravila mednarodnega prava. Pri tem je bistveno, katera pravila mednarodnega prava so dovolj trdno vzpostavljena in veljajo (de lege lata) oz. katera pravila šele nastajajo (de lege ferenda). Pravila državnega nasledstva so pestra, a tudi ohlapna, izhajajo pa iz Statuta meddržavnega sodišča (ICJ) v Haagu, ki je del Ustanovne listine Organizacije združenih narodov. Pri državni sukcesiji je poudarek na enakovredni obravnavi nepremičnega in premičnega premoženja, tako »aktive« kot »pasive«.
Državno nasledstvo ima analogijo z dedovanjem po civilnem pravu, saj državno premoženje v okviru sredstev, vsebuje tudi obveznosti, kar pomeni: če (ko) se deduje, se deduje oboje.
Težnje po ločenem nasledovanju t.i. "aktivnega" premoženja (nepremičnine in opredmetene premičnine) od t.i. "pasivnega" premoženja (dolgovi, jamstva in garancije) sicer obstajajo že od nekdaj, čeprav v mednarodnem pravu dileme o tem ni. Ta problem je značilno izbil ob razpadu SFRJ, ko se je po nasledstvu nepremičnega in premičnega premoženja s strani novih držav BiH, Hrvaške, Makedonije, ZRJ in Slovenije na ozemlju bivše SFRJ, nenadoma pojavil »problem« (ki to v resnici ni), kdo naj prevzame jamstvo bivše federacije za devizne hranilne vloge varčevalcev Ljubljanske banke Zagreb (in Sarajevo) na ozemlju novih držav.
Države naslednice SFRJ so namreč že leta 2001 sklenile Sporazum o vprašanjih nasledstva, ki rešuje večino vprašanj nasledstva, razen omenjenega v zvezi z jamstvom bivše federacije za devizne hranilne vloge. A tudi glede tega Sporazum vsebuje določilo; da se morajo pogajanja o vprašanju deviznih vlog nadaljevati med državami naslednicami. Za kraj pogajanj je bila določena banka BIS v Baslu, rok je bil »nemudoma«. Ker nadaljevanje začetih pogajanj traja že celo desetletje, se poraja dvom ali med državami naslednicami sploh še obstaja interes za razrešitev tega vprašanja.
Namen prispevka sicer ni podati rešitve tega težkega vprašanja; če ga niso razrešile države naslednice v dvajsetih letih po razpadu nekdanje SFRJ in se v desetih letih po sprejetju Sporazuma državam ne zdi nujno pogajati se (z izjemo Slovenije), je smiselno oceniti, ali je legitimno, da Slovenija vztraja pri teritorialnem načinu reševanja, saj prav tega Hrvaška vztrajno zavrača.
Raziskava potrjuje, da je mednarodno-pravni način reševanja problema edini pravilen in bi bile kake druge rešitve možne le, če ne bi imeli opravka s sukcesijo, ki je posledica razpada SFRJ. Raziskava tudi potrjuje, da je teritorialno načelo v praksi držav vedno uporabljivo, kar kažejo primeri podobnih sukcesij po nekdanjih ČSSR, NDR/ZRN in ZSSR.
Raziskava potrjuje bistveno sporočilo mednarodnega prava predvsem v dejstvu, da je vez med aktivnim in pasivnim premoženjem neločljiva, čeprav to sporočilo daje že DK-1983, ki se zaradi neupoštevanja novejših primerov razpadov SFRJ, ZSSR, ČSSR, NDR/ZRN na prvi pogled zdi zastarela. A vendar večje potrebe po novejši nasledstveni konvenciji ni, saj mednarodno pravo med vsemi petimi viri (mednarodne pogodbe, mednarodno-pravna praksa, splošno-pravna načela civiliziranih narodov, sodna praksa ter pravna znanost) vsebuje že dovolj kriterijev, da se za vsak primer nasledstva lahko najde ustrezna rešitev – tudi če dogovora ni.
Ključne besede
mednarodno pravo, sukcesija držav, teritorialno načelo, državno premoženje, državni dolg, mednarodne pogodbe, Komisija za mednarodno pravo, Dunajske konvencije o nasledstvu, Združeni narodi, Evropsko sodišče za človekove pravice.